Vsako prvo soboto v mesecu ima škof Maksimilijan na Radiu Ognjišče kateheze o Prvem pismu Korinčanom.

Vse kateheze najdete v radijskem arhivu. Prisluhnete jim lahko s klikom na posamezne datume spodaj:

2.10.2021 🔊

Škof nas je uvedel v branje Svetega pisma, ki je knjiga življenja, je zapis odnosa med Bogom in človekom in ne v prvi vrsti knjiga navodil za moralno življenje. Raziskovanje Svetega pisma se vedno začne z uvodi: okvir nastanka, zgodovinskost, izročilo, jeziki, … Nato šele pride razlaga = eksegeza. Vsa naša teologija je biblična, ker izhaja iz Svetega pisma.

Na vprašanje: Ali je potrebno res najprej veliko vedeti, da sploh razumemo Sveto pismo, škof odgovarja, da to ne drži in da je prvi korak vedno branje. To je vstop v Sveto pismo. Ker je Božja beseda navdihnjena, je vsak zmožen brati in slišati njen klic.​ Zato lahko k branju pristopamo z ljubeznijo in z veseljem.

Zakaj je škof za temo katehez izbral Prvo pismo Korinčanom?

Ker je Pavlova zgodba navdihujoča: najprej je bil goreč farizej, ki je poznal Postavo in je bil zanjo celo fanatično pripravljen ubijat… Potem pa preobrat, spreobrnjenje! Novo osebno spoznanje Kristusa ga vodi v načine iskanja, kakot to povedat drugim. Obrne se od Boga naših predstav, od Boga religije v osebno spoznanje Jezusa Kristusa.

Korint je bil  metropola denarja in užitka sveta. Pavel tja pride z besedo križa. V celotnem pismu je Pavlov napor, kako veliko skrivnost Boga v Kristusu soočiti z vsemi izzivi človeka in družbe tedanjega (in tudi današnjega) časa.

Pavlovo sprejetje krščanstva je bilo v njem, ne več pred njim, nad njim, v nauku. V njem se je zgodila skrivnost, ki se v nas zgodi v krstu – vstop Sv. Duha v človeka.

“Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.” (Gal 2,20)

6.11.2021 🔊

Nadaljujemo z branjem prvega pisma Korinčanom, ki je konkretno pismo o življenju Cerkve​ in je aktualno tudi danes na naši sinodalni poti. Pavel sooči evangelij o odrešenju z takratno kulturo okolja v Korintu, mestu luksuza, kapitala, različnih kultur in življenjskega užitka. Pavel poudarja občestvenost: evangelij se lahko živi samo v skupnosti.

Pavel se ukvarja tudi z vprašanji telesa. Nasprotuje takratnemu odnosu do telesa kot ječe ali kot sredstva za užitek in poudarja, da se je Jezus učlovečil v telesu, da je človek tempelj Sv. Duha in da je občestvo Kristusovo telo.

Zgodovinski okvir pisma, ki nam pomaga pri branju, nam pove, da je Pavel prišel v Korint okoli leta 50 in tam ostal leto in pol. Ob prihodu je tam že našel kristjane (v Apd beremo o Priscili in Akvili, ki sta bila priseljenca iz Rima, Pavel se je naselil pri njima).V Korintu so bili kristjani manjšina, cca. 150-200 ljudi (med 90-120 tisoč prebivalci Korinta), zbirali so se po hišah, po domačih cerkvah, bili so različnih slojev. Pavel je preko pisem ohranjal stik s svojimi skupnostmi, ko je potoval naprej (Korinčanom je pisal iz Efeza). Način pisanja je bil vedno enak: teza (kerigma, oznanilo) + dokazovanje teze.

Kaj nam 1 Kor lahko pove za našo sinodalno pot?

Zavedajmo se, da nihče ni prikrajšan za milostni dar, ki smo ga prejeli pri krstu in je naša nova identiteta, novo življenje. Tega novega življenja pa ne ne živimo sami, ampak smo občestvo.

Sinoda ni naš projekt, ampak je delo Sv. Duha. Duh pa veje, kjer hoče, je ustvarjalen, je povezan z življenjem, zato veje v vsakem človeškem hrepenenju. Prisluhnimo našemu notranjemu hrepenenju in se pustimo voditi Duhu! Dinamike sinode ne moremo začrtati metodološko, Duh nam kaže korake in nas preseneča.

4.12.2021 🔊

V katehezi je škof povzel že povedano v prejšnjih katehezah, v duhu sinodalnega razmišljanja. Apostol Pavel v pismu išče besede in primere, da bi svetu, ki mu govori, oznanil, da Bog želi priti do resnice vsakega človeka. Naproti človeški moči in modrosti Pavel oznanja, da je “Kristus Božja moč in Božja modrost.”(1 Kor 1,24)

Na naši sinodalni poti nas je škof spodbudil, da lahko veliko naredimo, ko gremo ven iz sebe, ko se ne ustavimo pred strahovi, ko si upamo “sinodalno” sanjati in upati, ko se odpremo Duhu.

Največja blokada človeka je zaprtost v svoj lasten ego.

Sv. Jožef nam je v Svetem pismu podan kot model prave modrosti in pravičnosti, ker nam pokaže pot malega človeka skozi konkretnosti vsakdana, človeka, ki izpušča iz rok, modrost pa dobi, ko se odpira, posluša, se odpove svojemu napuhu.

Pavel razloži logiko tega sveta nasproti Božji logiki:

  • Logika moči in razuma = logika sveta, prepričevanje.
  • Logika ljubezni = logika sprejemanja in podarjanja = Božja modrost.

Lahko se izobražujemo in veliko vemo o Bogu, a če nismo z njim v osebnem odnosu, je Bog samo predmet opazovanja in razmišljanja, ne dotakne pa se našega srca. Škof nas je spodbudil, da najprej molimo za odprtost Duhu, ki je pot k drugačnemu načinu preseganja človeške logike. Kristusov dar, novo mišljenje lahko samo sprejmemo kot dar.

1.1.2022  🔊

V katehezi je škof razložil, kaj pomeni, ko Pavel reče, da ima Kristusovo misel, njegov um? To je želja po izpolnjevanju Očetove volje, po spoznavanju Očetovega načrta za človeka, je sposobnost ljubiti.

Misliti po človeško pomeni misliti nase, zase, kar vodi v zavist in prepir.

Misliti po Božje pa pomeni misliti po sinovsko, da se zavem, kdo sem, kaj sem od Boga prejel, da sem njegov Božji otrok.

Pavel govori o modrosti križa, ki je nasprotje mesenemu  življenju, ki želi sebe rešiti in nabira stvari zase. Je modrost darovanja, izpuščanja, je drža Božjega sina.

Mesenost je pri Pavlu v dveh pomenih:

  • Človek je realno telesno bitje, meso ni mišljeno negativno, to je človekova osnovna danost.
  • Meseno mišljenje pa je značilnost individualističnega mišljenja, ki je temelj vsake skušnjave, ki prigovarja, da bo človek preživel samo na način jemanja, ne dajanja.

V pismu Pavel poda tri podobe Cerkve:

    • Njiva: obdelovati in čakati na rast.
    • Zgradba: ključni element je temelj, na katerem se gradi. Temelj je že Kristus, naša nova identiteta po krstu, gradimo na tej podlagi, ne na naravni podlagi, ampak na odrešeni naravi.
    • Tempelj: pretresljiva podoba za Jude, tempelj je najbolj svet prostor, v presveto sme vstopiti samo veliki duhovnik. Mi pa smo po krstu občestvo, smo Božji tempelj. To je najmočnejša podoba Cerkve, ker v nas prebiva Bog.

Škof se je dotaknil tudi božičnega sporočila: po učlovečenju Boga ne moremo več srečati izven telesa, navzoč je v vsakem človeku in v skupnosti. Zato Jezus pravi, karkoli storite najmanjšemu, storite meni.

Preko Kristusa Bog vstopi v človeka, zato lahko človeško življenje postaja Božje. To je naša neverjetna obdarovanost. Božjo ljubezen lahko samo sprejmem, ne pa da si jo zaslužim.

Kako lahko Pavel reče: Postanite moji posnemovalci? Pavel ne gradi na svojih sposobnostih, ampak na novi resničnosti, ki je v njem. V njem je Kristus, ki je močnejši od njegovih šibkih lastnosti.

Kristusovega nauka ne spoznamo po vzgoji, po nauku, potreben je odnos, novo rojstvo, ki je krst in pomeni umreti staremu, da se rodimo v novo življenje. V človekovo telo je položen zakrament novega življenja, zato je vse, kar človek dela, izraz človekovega odnosa do bližnjega in do Boga. Božji tempelj smo! V Kristusu smo Božji otroci.

5.2.2022 🔊

Kot v preteklih katehezah, smo tudi v tej brali in vstopali v Prvo pismo Korinčanom, ki je pismo Cerkvi in nagovarja konkretno življenje, ki ga Cerkev živi. Cerkev namreč ni ideologija, ki sledi nauku enega oznanjevalca, ampak temeljimo na enem temelju, ki je Kristus.

Kristjan živi iz drugega, iz Kristusa in tako lahko premaguje težnje naravnega življenja, da bi živel iz sebe in za sebe.

Novo mišljenje pomeni soočenje modrosti sveta z Božjim načinom gledanja. To Pavel imenuje modrost križa, ki je modrost darovanja, sestopa, je modrost ljubezni.

Ljubezen je namreč edina, ki gradi. Racionalnost pa sama po sebi napihuje.

Pavel odgovarja na vprašanja, ki mu jih je skupnost pisno zastavila: o zakonu, o celibatu.

Teza neke rigorozne veje aksketov ali pa gnostikov v korintski skupnosti, katerim je telo breme, je bila: Dobro je, da se ženske ne dotika. Telo naj se podredi duhovnemu. Spraševali so se, ali naj sploh živijo svoj vsakdan, gradijo družine, vzgajajo otroke ipd., če bo kmalu Jezusov drugi prihod.

Pavel se bori proti takemu pogledu na telo. Pokaže na krščanski način življenja med možem in ženo, ki je del novega življenja v Kristusu in je Božji dar. Kristjani cenijo človeka v celoti, ničesar ni v telesu, kar ne bi bila vrednota. Zato se do vsega obnašamo kot do dragocenega daru in telo ni v nasprotju z duhovnim življenjem.

Pavel pokaže na enakopravnost moža in žene, ki sta drug drugemu dar. Šele tako lahko živimo polnost odnosa. Mož in žena sta oba novi človek v Kristusu in ne živita zase, ampak za drugega. Vrh ljubezni je vedno v izročitvi sebe drugemu.

Pavel reče: “Da bi bili vsi ljudje kot jaz.” Kako pa je on? On je srečen in poln v Kristusu.  Poti do tja so različne. Ključna je izročenost! Da se podarimo. V katerem koli stanu življenja, v poročenosti ali v celibatu. Način podaritve pa je različen, odvisno od milostnega daru, ki ga je vsak prejel. Svetosti ne daje oblika, ki jo živiš, ampak način! Kriterij je polnost življenja.

5.3.2022 🔊

V katehezi je škof razložil vrstice 7. poglavja, ki je v srcu Pisma Korinčanom, kjer se Pavel po uvodnih mislih usmeri v srčiko, v intimo človeškega življenja. Vse od 7. do 14. poglavja pisma odgovarja na konkretna vprašanja skupnosti. Korintska Cerkev se je namreč odzivala na pogansko življenje okolja, vsi kristjani so bili spreobrnjenci z izkušnjo načina življenja tistega okolja. Kot odgovor na to, so nekateri iz strahu ali sovraštva do telesnega, šli v radikalno asketsko smer. V 1 Kor 7 Pavel močno in jasno izpostavi pomen telesnega življenja – važen je način, kako živimo; da živimo svoje naravno življenje na duhoven način.

Pavel govori o enakopravnosti moža in žene. Odpre vprašanje o t.i. mešanih parih – o vernikih, kjer je en zakonec krščen, drugi pa ne. Pavel reagira na miselnost nekaterih radikalnih članov korintske skupnosti, ki so od vernikov zahtevali, da se po krstu ločijo od svojih poganskih zakoncev. Pavel pragmatično pristopa k reševanju težav z evangeljsko širino in z upoštevanjem naravnega zakona, ki je v tem, da sta si dva že izkazala ljubezen. Poudarja, da sta oba zakonca svobodna v sprejetju vere in verjame, da Bog lahko govori tudi po nevernem, ker govori po temeljni Božji lastnosti, ki je ljubezen. Neverni zakonec sprejema po vernem zakoncu Božji blagoslov, ker ta moli in prosi zanj.

Tukaj je uporabljena beseda »brat« gr. adelfos, ki je bila v prvi krščanski skupnosti sinonim za kristjana, za moškega in žensko; v novem življenju v Kristusu smo si bratje.

Škof je razložil vrstice, kjer Pavel govori o posvečenju in o odrešenju:

  • Posvečenje = prositi za blagoslov, milost, moliti za nekoga; oba zakonca sta deležna blagoslova, prav tako otroci, četudi je samo en zakonec veren.
  • Odrešenje = izključno Božji dar, ne moremo si ga sami dati ali ga dati drugemu, lahko ga samo sprejmemo. Kot ne moremo dihati/jesti/živeti  namesto nekoga drugega.

Pavel pravi, da naj živimo poklicanost tam, kjer smo. Najprej je Božji klic. Bog te je poklical. Božjega klica ne izniči stan ali oblika življenja, v kateri živim (Jud, Grk, moški, ženska, suženj, svoboden, obrezan, neobrezan – vsi ste po krstu eno v Kristusu). Kristjani so poklicani, da z življenjem pokažejo novost, ki so jo sprejeli po Kristusu, v stanu, v katerem so.

Vsak naj ostane v milosti, v kateri je bil poklican.

To je novost krščanske antropologije. Ker je v središču Božji Duh, ki ga človek sprejme po krstu, ta Duh daje življenje tudi človekovemu psihičnemu in telesnemu življenju. Zato lahko Pavel reče, da je tudi suženj, ki je sprejel Gospoda, Gospodov osvobojenec, saj je Kristus vse odkupil s svojo krvjo.

Škof je katehezo zaključil z mislijo, da nas klic ljubezni do Božje besede kliče k vztrajanju, k poslušanju, k dialogu in k sprejemanju. Nevarnost pristopa k Svetemu pismu je, da pristopamo samo s svojo miselnostjo, s svojim družbenimi predsodki in tako ne moremo sprejeti tako dragocene, občutljive in globoke besede, ki je lahko sprejeta samo v ljubezni in spoštovanju.

7.5.2022 🔊

Škof je v uvodu povabil vse, ki so slišali klic na sinodalno pot, da prebirajo 1 Kor, ki je izvorna šola Cerkve – apostol Pavel nam v njem predstavi, kako je prva skupnost rastla in se oblikovala v organsko občestvo. Iz 1 Kor se učimo teološke podlage in jezika, kako vstopati in sprejemati sinodalno mišljenje.

Osrednja tema kateheze je bila 8. poglavje pisma:

  • Pavel se obrača na svoje krščansko občestvo v Korintu, ki so spreobrnjenci iz poganstva ali judovstva.
  • 1 Kor 8 Pavel začne z izzivom, da je spoznanje sicer koristno, vendar je nujen celostni pogled. Nasproti spoznanju postavlja ljubezen. Samo ta gradi. Metoda tega celostnega pogleda, ki je sinodalen, pa je ljubezen, ki ne izključuje.
  • O malikih v tisti kulturi: novim kristjanom ni bilo lahko prekiniti z vsemi običaji prejšnjega načina mišljenja in življenja. Še vedno so namreč živeli v poganskem okolju in ni se bilo lahko izogniti poganskemu načinu življenja (enako velja za kristjane danes).
  • Vprašanje hrane: glavna trgovina se je v Korintu dogajala v templjih, kjer se je darovala hrana. V Korintu ni bilo mogoče kupiti mesa, ki ne bi imelo stika s templjem – del vsakega zakola se je namreč oddal v tempelj, ostalo pa se je prodajalo na tržnici. Novi kristjani so se znašli v novem življenju, zato je bil potreben radikalen premislek tega novega življenja.
  • Odnos do hrane in spolnosti najbolj zaznamuje človeka, to je njegova vitalnost. Rešitev ni v radikalni odpovedi, ampak je vedno vprašanje in izziv, kakšen odnos imam jaz do tega, kako živim – kot pravi Pavel, imamo samo dve možnosti: ali živimo po načinu mesa ali po načinu Duha.
  • Krščen človek je poklican, da živi po Duhu tudi hrano in spolnost, skratka celotnega človeka. Zato je vprašanje hrane in malikov aktualno še danes.

Škof se je v katehezi na kratko dotaknil tudi birmanske pastorale in pogostih vprašanj staršev in župnikov, zakaj mladi odhajajo iz Cerkve: Če bomo mi živeli taka občestva, da bodo pritegnila, bodo mladi ostali med nami. Če pa občestva polnimo z zagrenjenostjo in moralizmom, to ne pritegne. Izgubljeni sin se lahko vrne samo, če se ima kam vrniti.

Spoznanje napihuje, tisto, kar gradi, je ljubezen. Ljubezen je najboljši način spoznavanja. Če kdo ljubi, pozna Boga. Tudi če ga ne pozna formalno. Ljubezen je pot do Boga. Če ljubiš, živiš na Božji način in ljubezen te bo pripeljala nazaj k Bogu.

Iz mnogoboštva in malikovanja v Korintu je škof izpeljal vprašanje za vsakega izmed nas:  Kaj so danes naši bogovi/maliki, tisto, kar omejuje našo svobodo (hobiji, denar, ugled, čast, …)?

Za ugled Cerkve skrbimo z življenjem po evangeliju. Ne pa s tem, da o neuglednih stvareh ne govorimo.

Božja Cerkev ne bo nikoli propadla. Propadlo pa bo vse tisto, kar ni Božje. Ne samo, da bo, mora propasti vse, kar predstavlja oviru Božjem.

Jed nas ne bo približala Bogu, pravi Pavel. Če opravljam dela brez ljubezni, me količina mojih del ne bo približala Bogu, pa četudi so to post, molitev, pobožnosti ipd.

Bistvo Cerkve je, da smo organsko občestvo –  živimo drug iz drugega in drug za drugega. Ljubezen ni življenje zase.

Delite prispevek s prijatelji!