Na letošnjem oratoriju, ki nosi naslov “ŽIVETI JE LEPO!”, bomo spoznavali Heidi.
Letošnji oratorij bo na Polzeli potekal od 17. do 21. avgusta 2026.
Oratorij poteka vsak dan od 9. do 16. ure. Starše prosimo, da poskrbite, da otroci prihjajo pravočasno in ostanejo do konca oratorijskega programa. Če imate druge dejavnosti, ki so vam pomembnejše in se prekrivajo z oratorijskimi urami, vas prosimo, da udeležbo na oratoriju odstopite otroku, ki ga bo z veseljem obiskoval v celoti.
Otrok naj na oratorij vsak dan prinaša svojo peresnico in bidon (ali plastenko z vodo).
ZARADI ZAPOLNITVE MEST SMO SPLETNE PRIJAVE ZAPRLI. ČE ŽELITE, LAHKO VAŠEGA OTROKA DODAMO NA ČAKALNO LISTO IN VAS OB MOREBITNIH ODJAVAH OBVESTIMO O MOŽNOSTI UDELEŽBE. PRIJAVE NA ČAKALNO LISTO SPREJEMAMO PREKO ELKTRONSE POŠTE.
VSE prijavljene vabimo, da čimprej poravnate tudi prispevek za oratorij.
Oratorij je precej velik finančni zalogaj za našo župnijo. Vsak otrok namreč prejme oratorijsko majico, vsak dan pa še kosilo, dve malici, material za ustvarjalne delvanice in igrala za športne ter velike igre. Veseli bomo, če nam boste pomagali pri izvedbi tudi z vašim prostovoljnim prispevkom, ki ga namenite oratoriju. Zaželjen finančni prispevek je:
- 40 evrov – za enega otroka iz družine;
- 20 evrov – za vsakega naslednjega otroka iz družine;
Strošek oratorija lahko starši čimprej poravnajte s pomočjo spleta (nakazilo na TRR Župnije Polzela) ali osebno v župnijski pisarni.
TRR Župnije Polzela in vse podatke najdete na naši spletni strani pod zavihkom DAR ZA CERKEV (prosimo, da pri namenu nakazila napišete ORATORIJ 2026).
Oraotriju pa izdatno pomagate tudi tako, da nam darujete kakršenkoli material, ki ga lahko na oratoriju uporabimo: sladke in slane dobrote, sadje, sok in napitki, igrala, pisrniški in ustvarjalni material,… Hvala vam za vse vaše darove in pomoč.
Začeli s polzelskim Oratorijem 2026!
V nedeljo, 16. 8. 2026, smo s sv. mašo otvorili letošnji Oratorij na Polzeli. Spoznali smo glavno junakinjo Oratorija – Heidi, preprosto deklico, ki je, ker sta njena starša umrla že kmalu po njenem rojstvu, do petega leta živela pri teti Deti v mestu, Deta pa se je nato odločila, da bo za Heidi skrbel še njen dedek. A kako se bo Heidi znašla na planini v švicarskih Alpah pri osamljenem možakarju, ki ni v dobrem odnosu z nikomer?
Po tem, ko smo se v ponedeljek, 17. 8. 2026, naučili legendarno oratorijsko himno in ob njej dvignili našo zastavo, nam je oratorijska igrica prvega dne razkrila, da je dedek deklico presenetljivo vljudno sprejel. Heidi se je tudi spoprijateljila s Petrom, pastirjem dedkovih dveh koz, Belke in Rjavke; vsak dan je hodila s Petrom past koze in se čudila, kako lepo je v planinah ter se spraševala, od kod vse naravne lepote… Po nekaj mesecih je zapadel sneg, Peter je pozimi hodil v šolo in ga ni bilo na planino, zato se je Heidi odločila, da prijatelja obišče. Dedek jo je s sanmi zapeljal do Petrovega doma, kjer je Heidi spoznala slepo Petrovo babico, ki je Heidi povedala, da je vse, čemur se na planini čudi, ustvaril Bog.
Tako je ponedeljkova vrednota dneva postalo stvarstvo, ki ga je Heidi občudovala, še preden je vedela, kako je vse nastalo, simbol dneva pa planika, planinska roža, ki s svojo lepoto ponazarja, da je vse, kar je ustvaril Bog, čudovito.
O ponedeljkovem odlomku igrice smo se nato pogovarjali v katehezah. Sledile so zabavne delavnice, na katerih ni primanjkovalo športa, plesa, učenja o varnosti v prometu, novinarskih intervjujev, sluzi, rožic, perlic ter vsesplošne ustvarjalnosti. Po odličnem kosilu ter prostem času smo se pomerili v športnih izzivih – prenašanju drug drugega z odejami, hoji s knjigo na glavi, športnem poligonu, vlečenju vrvi…
Dan smo zaključili s himno, sladoledom za vse udeležence ter zavedanjem, kako lepo je Stvarnik vse ustvaril.
2. dan v znamenju prijateljstva…
V torek, 18. 8. 2026, je Heidi ponovno zamenjala okolje… po več letih življenja na planini jo je prišla iskat teta Deta in jo odpeljala v Frankfurt, kjer naj bi Heidi proti plačilu za Deto delala družbo deklici Klari, ki ni mogla hoditi. Heidi in Klara sta se zelo hitro spoprijateljili, problem pa so bile samo Heidine preproste, odkrite navade, ki so parale živce Klarini vzgojiteljici, ki ni dopuščala nobene zabave in pri kateri naj bi se od Heidinega prihoda naprej šolali obe deklici skupaj. Vzgojiteljica se je še bolj ujezila, ko je izvedela, da Heidi ne zna niti brati niti pisati, a nato se je Klarina babica ponudila, da jo nauči teh osnov, da se bo Klarina nova prijateljica lahko pridružila pouku.
Čeprav je Heidi pogrešala planine, je pridobila novo prijateljico, zato je torkova vrednota dneva postalo prijateljstvo, vez med dvema, ki oba bogati. Ker v prijateljstvu ne more obstajati samo eden, je simbol dneva postala prevesna gugalnica, na kateri se ne moremo gugati kar sami.
Torkovo sporočilo smo utrjevali v katehezah, sledile so delavnice. Danes smo poleg klasičnih športnih in ustvarjalnih delavnic dodali pritrkovalsko delavnico, se olepšali v lepotilnem kotičku, po starem delu cerkve iskali zaklad, naši mali Masterchefi pa so spekli odlične mafine za sladico po kosilu.
Po prostem času je sledil velikanski Človek ne jezi se, pri katerem smo mete kupovali tako, da smo obiskovali točke okoli cerkve in tam za cekine opravljali različne izzive v parih. Tako smo še zadnjič pred skupinskim sladoledom utrdili današnjo vrednoto – nekaterih stvari ne moremo opraviti sami, zanje potrebujemo zvestega prijatelja.
Bog vedno posluša…
V sredo, 19. 8. 2026, smo v oratorijski igrici videli, da se je Heidi naučila brati. Za nagrado je od Klarine babice v dar prejela ilustrirano Sveto Pismo. Heidi je Klari in njeni babici zaupala, da je Bog ne usliši in Ga zato ne želi nič več prositi, babica pa ji je odgovorila, da Bog vedno posluša ter da nas Jezus uči, da moramo prositi in nam bo dano, trkati in se nam bo odprlo ter iskati in bomo našli (Mt 7, 7). Bog nas morda ne usliši takoj, a potrebna je vztrajnost, na koncu pa nam bo dal, kar je najboljše za nas, morda še boljše od tistega, za kar smo prosili. Heidi, Klara in babica so tako skupaj sklenile, da bodo vsak dan vztrajale v molitvi, zato je Heidi pred spanjem še enkrat prosila Boga, da bi se končno vrnila na planino, potem pa je med hojo v spanju še kar ponavljala to prošnjo in takrat jo je slišal Klarin oče. Že prej ga je skrbelo Heidino vedno slabše vsesplošno zdravje, tako pa je končno odkril razlog za to – Heidi je očitno preveč pogrešala dom. Naslednje jutro jo je poslal nazaj na planino; Klara in Heidi sta se le stežka poslovili, a Klarin oče je obljubil, da bo Klara kdaj prišla obiskat Heidi.
Heidino prošnjo po vrnitvi domov je tako Gospod prek Klarinega očeta uslišal, saj je nenehno “trkala” na Božja vrata in ni odnehala. Zato je simbol dneva postalo trkalo, vrednota dneva pa pogovor z Bogom.
O tem smo se pogovarjali v katehezah, po njih pa so sledile delavnice, ki so vključevale rolanje, poslikavo kamenčkov, mešanje koktejlov, izdelavo trganke, spoznavanje malih živali in še mnogo drugih aktivnosti. Sledilo je okusno kosilo in prosti čas, potem pa naše najbolj zabave in najbolj mokre vodne igre! Tekmovali smo v podajanju vodnih balonov eden drugemu, spravljanju vode iz enega bazena v drugega, iskanju predmetov po travniku, medtem ko smo bili napadeni z vodnimi pištolami, vodnem poligonu, glavna atrakcija pa je seveda ponovno bila vodna drča; na vsaki postaji smo glede na uspešnost opravljanja naloge na kartonaste travnike pridno zbirali nalepke rožic.
Oratorijski dan smo zaključili popolnoma premočeni, a veseli in z zavedanjem, da nas Bog vedno posluša, ob pravem času pa nam gotovo nameni najboljšo rešitev.
V Heidinem okolju…
V četrtek, 20. 8. 2026, je bil na Oratoriju prav poseben dan… Zjutraj smo se zbrali že ob 8.00, skupaj zapeli himno, skupina, ki je v sredo zbrala največ rožic na vodnih igrah, pa je medtem dvignila zastavo. Nato so naši igralci zaigrali predzadnji odlomek igrice o Heidi. V njem je Heidi prišla nazaj na planino, kjer so se je vsi razveselili. Tudi Heidi je bila srečna, da je prišla nazaj, še posebej pa je bila očarana nad dejstvom, da je njen dedek začel hoditi v vas k nedeljski sv. maši, saj je v Heidini vrnitvi domov spoznal, kako dober je Bog. Odločil se je tudi, da se bo poskušal spraviti z vsemi vaščani, s katerimi je v kakršnihkoli zamerah. Heidi je Petrovi babici prinesla bele žemljice, ki jih je dobila od Klare pred odhodom iz Frankfurta; babica namreč ni imela več svojih zob in ni mogla jesti črnega kruha, belega pa tudi niso imeli, zato se je zelo razveselila Heidinega darila.
Zaradi te geste je simbol dneva postala žemljica, vrednota dneva pa skrbnost, lastnost, da nekomu pomagamo, še preden nas prosi za pomoč.
Takoj za uvodom v dan smo se odpravili na 4 avtobuse, ki so nas odpeljali do parkirišča Rakove ravni, od koder smo se peš odpravili do kapele Marije Snežne na Veliki planini, kjer smo imeli nekaj prostega časa in pojedli kosilo. Na lastne oči smo se lahko prepričali, zakaj je Heidi tako oboževala planino – razgled je čudovit, prostrane planote pa kar vabijo, da človek steče po njih…
Na poti nazaj smo se ustavili še v katedrali sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu, kjer smo si pod vodstvom lokalne vodičke najprej ogledali po volumnu največjo cerkev v Sloveniji, njene čudovite poslikave in enega najlepših Božjih grobov pri nas, nato pa smo v cerkvi zaključili oratorijski dan s petjem himne ter (tokrat) z zvijanjem (in ne spuščanjem :)) naše zastave.
Živeti je lepo!
Zadnji dan letošnjega polzelskega Oratorija, 21. 8. 2026, smo v oratorijski zgodbi spremljali obisk Klare pri Heidi na planini. Klaro sta spremljala njena babica ter domači butler Sebastian, ko pa sta po nekaj dnevih spoznala, da je Klari na planini zelo lepo in da se njeno zdravje izboljšuje, sta se odpravila nazaj v Frankfurt in Klaro še pustila pri Heidi in njenem dedku. Peter je bil ves čas ljubosumen na Klaro ter zato nekoliko nesramen, saj je mislil, da mu bo odvzela najboljšo prijateljico, a kmalu je spoznal, da so vsi trije skupaj še boljša družba in se opravičil, Klara pa mu je takoj odpustila. Klarino zdravje se je vedno bolj izboljševalo, dedek, Heidi in Peter so ji pomagali poskusiti hoditi in kmalu je čudežno shodila.
Tako so vsi skupaj spoznali pomembno življenjsko resnico – tudi če so v življenju slabe stvari, v primeru naše zgodbe Klarina nezmožnost hoje ter Petrova sebičnost, se na koncu vse uredi in je življenje lepo; za dežjem torej vedno posije Sonce. Zato je simbol dneva postalo prav Sonce, vrednota dneva pa lepota življenja.
To je bila tudi tema katehez, po njih pa smo imeli delavnice, na katerih smo spoznavali delo skavtov, gasilcev, si poslikali majice, izdelovali zapestnice, ponovili priljubljeno delavnico izdelave sluzi, sestavljali čisto prave orgle ter počeli še veliko drugega. Sledilo je kosilo in prosti čas, med katerim smo se že začeli pripravljati na sklepno sv. mašo – vsaka katehetska skupina je pripravila del sodelovanja ter izdelala majhno pozornost v zahvalo. Pri maši smo te pozornosti razdelili ljudem, brez katerih Oratorij ne bi potekal tako gladko, kot je, vsi skupaj pa smo se preko molitve in petja zahvalili še našemu Stvarniku, tistemu, zaradi katerega smo in živimo lepo življenje. Za popoln dan smo pred cerkvijo še vsi uživali v odličnem sladoledu, nato pa se poslovili in si obljubili, da se zopet vidimo naslednje leto.
